|
|
|
|
|
|
 |
|
|
08.07.2013 |
|
Mnogo kritike na račun organizacije
Kandidata za predsedniško mesto Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Valentin Inzko in Angelika Mlinar sta na krajevnih sestankih v Rožu, Podjuni in na Zili bila soočena z živahno razpravo in kritiko predvsem na račun nastopa organizacije v javnosti.
|
|
|
|
|
|
|
|
Okoli 1.000 ljudi do zdaj oddalo glasovnico
Danes teden, 15. julija, se bodo končale volitve Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS). Blizu 7.000 ljudi je povabljenih, da izberejo, kdo bo novi predsednik ali predsednica organizacije, oziroma kdo bodo zastopniki v Zboru narodnih predstavnikov (ZNP). Doslej je po navedbah NSKS pravico glasovanja izkoristilo nekaj nad 1.000 volilnih upravičencev, pri organizaciji pa upajo, da bodo v zadnjem tednu še dosegli rezultat zadnjih volitev pred osmimi leti, ko je glasovnico oddalo 3.299 oseb. Kandidata za predsednika oziroma predsednice Valentin Inzko in Angelika Mlinar sta v preteklij dveh tednih na krajevnih sestankih na Bistrici na Zili, v Šentjakobu v Rožu in v Celovcu ter v Železni Kapli, na Žamanjah in v Pliberku imela priložnost, da predstavita svoje cilje in vsebinska težišča. Da se na tem področju bistveno ne razlikujeta, je logično in pogojeno predvsem v tem, da oba izhajata vsebinsko in ideološko iz Narodnega sveta z jasno definiranimi vsebinskimi načeli– eden kot predsednik, druga kot bivša tajnica organizacije, sta pojasnila Inzko in Mlinarjeva. Oba sta med osrednje teme, za katere se želita zavzeti, postavila javnopravno zastopstvo slovenske narodne skupnosti, predvsem pa skrb za ohranitev jezika.
|
|
|
|
|
|
|
|
Ljudje zahtevajo tudi nove akcente
Udeležba na sestankih je bila skromna, kljub temu se je povsod razvnela živahna razprava, pri kateri ni manjkalo tudi kritike. Ta se je nanašala predvsem na ponesrečen medijski nastop organizacije, neenotnost in razklanost slovenske narodne skupnosti. Udeleženci sestankov so s predsedniškima kandidatoma vred tudi kritizirali potegavščino, kakor so dejali, pri reševanju topografskega vprašanja in predvsem, da dve leti po sprejetem kompromisu obljube iz memoranduma še vedno niso izpolnjene. "Dokler bomo samo zadenjsko hodili, ne bomo dobili nič", je na primer z jasnim pozivom za bolj korenit in pokočen nastop organizacije dejal udeleženec soočenja v Pliberku. "Ne gre, da bi samo gasili, potrebni so tudi akcenti in pobude" - stavek, ki je dobil dodatno težo, ko so udeleženci poročali o preziranju slovenščine kot uradni jezik, grozečem zaprtju ljudske šole v Šentlipšu ali pomanjkanju dvojezičnih učiteljev. Sporočilo sta razumela tudi Inzko in Mlinarjeva.
|
|
|
|
|
|
|
|
