|
|
|
|
|
|
 |
|
|
27.04.2013 |
|
Poklon žrtvam nacističnega sodstva
Včeraj so pred vhodom v deželno sodišče v Celovcu odkrili spominsko stelo za žrtve nacističnega sodstva. Sporedno s spominsko hojo po celovških ulicah in odkritjem pa je v založbi kitab izšla tudi knjiga o sodnih procesih in prizadevanjih za spominsko tablo.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Dostojen spomin na žrtve nacističnih rabljev.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Današnja sodna oblast se je poklonila
Na spominski svečanosti je med drugimi spregovoril tudi vodja državnega tožilstva v Celovcu Mirko Borotschnik, ki je med drugim poudaril velik simbolni značaj dejstva, da sta se poklonila žrtvam nacističnega sodnega aparata prav predstavnika obeh današnjih avstrijskih sodnih oblasti, torej državno tožilstvo in deželno sodišče.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Iz govora Mirka Borotschnika
V tem impresivnem spomeniku ne vidim samo udejanjenja pogumnega in vztrajnega prizadevanja Memoriala Kärnten-Koroška, temveč tudi pristno, resnično in zdavnaj izraženo potrebo pravosodja samega. Je torej to tudi pravosodni spomenik, ki je zrasel iz žrtev odpora pogumnih ljudi obeh narodnih skupnosti na Koroškem, iz rasnega, verskega in političnega
preganjanja s strani nacistične oblasti, posebej sodne, ki ni izrekala pravice, temveč delila krivico.
Spominjanje živi predvsem iz neposrednosti doživetega. Z odhodom prič tedanjega dogajanja se nam zapira tudi neposredni dostop do preteklosti. Tem bolj pomembne so nove oblike spominjanja in iz njega izhajajočega
pomnjenja. Elie Wiesel, nobelovec, ki je sam preživel holokavst, je to zahtevno nalogo opisal tako: "Vzgojiti velja generacijo pričevalcev o
pričah, ki so pričevale." Tudi filozof Avishai Margalit poudarja v svojem spisu "Etika spominjanja", da kultura spominjanja izraža, katere vodilne etične predstave priznava določena družba za zavezujoče.
Nacistično pravosodje je igralo po številu smrtnih obsodb, 32.000 jih je bilo v celem rajhu, glede na skupno število neštetih milijonov uničenih življenj v holokavstu, uničevalnem zatiranju Sintov in Romov, slovanskih narodov in drugih etnij ter po nacistični miselnosti življenja nevrednih ljudi, dokaj podrejeno vlogo v kolesju nacističnega terorja, a bilo je že zaradi
družbenega položaja sodstva naravnost strah vzbujajoč steber nacističnega režima. Sodstvu te vrste je po anšlusu - če odmislimo čiščenje lastnih vrst - prišlo prav dejstvo, da so mnogi njegovi člani odkrito simpatizirali z nacionalsocializmom in so se drugi brž prilagodili
novim političnim okoliščinam, če ne iz prepričanja, pa vsaj iz karierističnih nagibov. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Tako mišljenje je prišlo do izraza povsem očitno tudi v 47 smrtnih obsodbah ljudskega sodišča pod predsedstvom Roland Freislerja na sedežu tednjega deželnega sodišča v Celovcu, nazadnje še 5. januarja 1945, torej tik pred osvoboditvijo, ko je senat tega sodišča pod predsedstvom Freislerja obsodil 10 nemško in slovensko govorečih podpornikov odporniških borcev na smrt. Obsojene se usmrtili oz. umorili nekaj dni pozneje, 12.1.1945 v Gradcu. Čez nekaj dni, 29.4.2013, pa bo minilo 70 let od usmrtitve 13 žrtev iz Sel , Borovelj in kapelskega območja,
ki jih je VGH pod predsedstvom Freislerja 9. aprila 1943 po komaj tri dni trajajoči obravnavi proti skupno 35 obdolženim koroškim Slovencem v procesu, ki se je rogal pravnodržavnim načelom. Naravnost tipična za teror in samovoljo tega tribunala je bila usoda obeh istoimenskih prvo- in devetoobsojenega Tomažev Olip, enega, ki se je rodil 17. decembra 1913, in
drugega, z rojstnim dnevom 21. januar 1884. Na smrt obsojen je bil eden od obeh Tomažev Olip – brez navedbe rojstnega dne in pojasnila v krivdnem izreku, kateri od obeh obtoženih z istim imenom je na smrt obsojen. Pod giljotino je moral umreti 29. aprila pred 70 leti v današnjem deželnem sodišču na Dunaju Tomaž Olip mlajši.
Žrtve nacističnega pravosodja so vidno in merodajno prispevale k vzpostavitvi človenkovim pravicam in temeljnim svoboščinam zavezane
pravne države, torej vladavine prava , ki je na mednarodni ravni z Evropsko konvencijo za človekove pravice, v Evropskem sodišču za človekove pravice ter v raznih ustanovah Evropske unije dosegla nikdar poprej videne in doživete razsežnosti in trdnosti.
S tem je avstrijski zakonodajalec ustrezno jasno odločil tudi za žrtve nacističnega krivičnega pravosodja, ki jih hočemo danes počastiti s postavitvijo spomenske stele, da proti njim izrečene obsodbe veljajo za nazaj in po zakonu kot neizvedene, da žrtve nikoli niso bile brez časti in se republika neomejeno priznava k oporoki žrtev, da izizbriše vse ostaline nacizma iz javnega življenja in ohranja žrtve v častnem spominu.
Slava njihovem spominu! |
|
|
|
|
|
|
|
|
Kaznovali so jih s smrtjo...
V založbi kitab pa je v teh dneh izšla tudi nova knjiga z naslovom "Kaznovali so jih s smrtjo - za vedno brez časti?", ki dokumentira NS-sodbe na deželnem sodišču v Celovcu. Knjigo je izdal Vinzenz Jobst, predgovor pa je napisal deželni glavar Peter Kaiser.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Predgovor deželnega glavarja Petra Kaiserja
Nacionalni socializem je preteklost, ki noče miniti. V 1950-ih letih je kazalo, da so dogodki pozabljeni in izbrisani. Le obnova je bila pomembna. Prizadeta generacija se je zapisala zamolčevanju nepomljivega. Od 1960-ih let se zgodovina v posameznih sunkih vrača, sprva počasi, nato pa ob sečišču k tretji generaciji vse močneje. Od tako imenovane Waldheimove afere naprej je postalo spominjanje na čas med 1938 in 1945 tema stalnica, ki je emocionalizirala razmišljanja in čustva v mnogih avstrijskih družinah, občinah, društvih in na diskusijskih prireditvah. Po drugi strani pa je tudi zanimanje tistih, ki odklanjajo nacionalsocializem in njegove zločine in se solidarizirajo z žrtvami, naraslo. Mi ne smemo pozabiti: Evropa je zgrajena na temeljih angažiranega spominjanja na grozote druge svetovne vojne, in na spominu na njene vzroke in učinke. Če to razlagamo kot simbol, je spominjanje, kakršno opravljamo prav tukaj, tudi
bistvena točka priznavanja se k naši demokraciji in razvijanja univerzalnih človekovih pravic.
Vsako spominsko obeležje postaja tako neposredno ali posredno tudi povezava med občutenjem fizičnega umiranja in duševno konfrontacijo s smrtjo. Arhitektonska azmišljanja
se poslužujejo umetnosti - tudi zaradi trajnosti. Neminljiva je. Pravica in krivica, pravičnost in človekove pravice so vrednote, ki se s tem delom spajajo. Novi pomnik ob vhodu deželnega sodišča, na katerem so zapisana imena 47 ljudi, ki so morali plačati svoj upor proti nacionalsocialističnemu režimu z življenjem, postaja del splošnih prizadevanj, da žrtvam, tudi njihovim družinam in svojcem, namenimo spoštovanje in jih rehabilitiramo. Poleg tega prispeva iniciativa tudi svoj pomemben doprinos k ugledu naše republike; po drugi strani pa je rekonstrukcija življenjskih zgodb žrtev nacionalsocialističnega režima za mlade ljudi neprecenljivega pedagoškega pomena; mladinci se ukvarjajo z usodo ljudi, ki so bili za časa njihovega zasledovanja nebistveno starejši kot so sami danes. In tretjič gre za vprašanje pietete, kako družba, katere pravila in zakone je
treba spoštovati in jim slediti, ravna z umrlimi žrtvami. Predvsem pa, kaj storimo, da njihovo življenjsko podobo in njihovo integriteto resnično in trajno ohranimo.
Pred nekaj leti sta učenki neke glavne šole z Nižje Avstrije strnili svoje vtise po ogledu bivšega koncentracijskega taborišča Mauthausen s sledečimi stavki:
(…) Ozadij teh dejanj ne moremo razumeti, toda morda lahko prispevamo k temu, da bodo dogodki postali nepozabni. Za večno naj ostanejo v spominu vsi tisti, ki so se uprli grozotnemu nacionalsocialističnemu režimu. Oni so tisti, ki so položili temelje za današnjo svobodo in današnji mir. (…)
Bolje tega ni mogoče opisati!
In če se spominjamo teh žrtev nacioalsocializma, ki se jim poklanjamo z zapisom na tem spomeniku, je treba dodati še eno: gre za ljudi, ki so prerano umrli. Pravilno rečeno: gre za sodeželanke in sodeželane, katerih smrt so zavestno povzročili. Niso le enostavno umrli, temveč krivični sistem jih je umoril ali pognal v smrt. Ker žalujemo za mrtvimi in smo ogorčeni nad zločini, smo tudi trdno odločeni, da bomo ohranili boleče spomine na nacionalsocialistično
uničevalno politiko - proti pozabi in za družbo, v kateri sovraštvo in nestrpnost ne smeta imeti prostora. |
|
|
|
|
|
|
