|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
Prvi častni občan Bistrice pri Pliberku
20 let po razdružitvi od Pliberka se je občina Bistrica s podelitvijo častnega občanstva zahvalila bivšemu direktorju tovarne filtrov v Šmihelu Franzu Mlinarju za njegova prizadevanja za ponovno samostojnost občine ter za zasluge za gospodarski razvoj občine.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Franz Mlinar je v razburkanih sedemdestih letih prejšnjega stoletja imel pogum in v veliki meri tudi zelo debelo kožo, da je kljub ostremu nasprotovanju in polemikam predvsem iz vrst Heimatdiensta ustanovil prvo mešano jugoslovansko-avstrijsko podjetje na Koroškem. O tovarni filtrov v Šmihelu je poročal celo časnik New York Times, ki je podjetje označil kot Titovo komunistično oporišče na južnem Koroškem. Toda Mlinar je vztrajal. 1. februarja 1970 je podjetje s takrat 50 zaposlenimi začelo delovati. Nekaj let zatem je tovarna zaradi preskromne zasidranosti na avtomobilskem tržišču zašla v krizo. Takrat je Mlinarjeva mati jamčila s celotnim osebnim premoženjem za premostivene kredite, da je podjetje lahko poravnalo finančne obveznosti. Kar je sledilo, je zgodba uspešnica. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Z dokapitalizacijo in novim partnerjem - podjetjem Knecht in zatem Mahle iz Nemčije - se je obrat razvil v največjega delodajalca na Južnem Koroškem. Trenutno je zaposlenih 2.500 ljudi, ob upoštevanju družinskih članov zaposlenih ter podjetij, gostinjskih obratov in obrtnikov v okolici, od tovarne filtrov živi približno 10.000 ljudi. Za krepitev sedeža obrata v Šmihelu je Mlinarju uspelo prepričati koncern, da na Južno Koroško prenese tudi kompetenčni center in produkcijo turbopolnilnikov.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Ker je komunalni davek tovarne filtrov dolga leta polnil občinsko blagajno v Pliberku, in je takrat obravnavala mestna občina obrobne kraje bolj mačehovsko, je Mlinar s somišljeniki leta 1990 zagrabil za možnost ponovne osamosvojitve občine Bistrica. Uveljavil je vso svojo osebno in politično avtoriteto in prepričal občane, da so na referendumu decembra leta 1990 z velko večino glasovali za samostojnost. Do prvih občinski volitev je Mlinar takrat kot komisar vodil občinske posle in v tem času s postavitvijo dvojezičnih krajevnih tabel in napisov na javnih poslopjih tudi zaznavno poskrbel za več enakopravnosti slovenščine v javnosti. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Že leta 2002 je frakcija Enotne liste predlagala, da se občina Mlinarju oddolži s podelitvijo častnega občanstva. Vendar predlog ni dobil večine, občinski svet se je večinsko izrekel za podelitev častnega prstana. Ker pa so takrat nekateri občinski odborniki tudi temu odlikovanju nasprotovali, je Mlinar priznanje odklonil. Na občinski seji decembra lani je razprava o podelitvi častnega občanstva Mlinarju sicer bila ponovno zelo razgibana, odlikovanju so nasprotovali predvsem nekateri odborniki iz stranke župana Fritza Flödla, vendar je sklep na koncu bil soglasen, kar je bil za Mlinarja tudi pogoj, da sprejme odlikovanje.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Vavtiju častna listina
Na slovesnosti ob podelitvi častnega občanstva je Mlinar razkril vrsto zanimivih zgodb iz časa agitacije za samostojnost občine. Tako je na dan referenduma celo tedanji župnik, dekan Kristo Srienc med pridigo pozval občane, naj se udeležijo glasovanja. Pobudo, da se je ustanovil akcijski komite za osamosvojitev, je takrat dal Stanko Vavti, ki je nekaj let bil mestni svetnik v Pliberku in kritično opazoval nepravično razdelitev finančnih sredstev v tedanji veleobčini.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Pionirja samostojnosti občine Stanka Vavtija je občina Bistrica na slovesnosti minuli petek počastila s podelitvijo častne listine, priznanje pa so prejeli tudi bivši občinski odborniki Jože Blažej, Guido Glawar, Alfred Kral, Erhard Kraut, Heinz Pernat in Peter Winkl.
|
|
|
|
|
|
